Vsaka albumska predstava kreativne newyorške rockovske popevkarice vsebuje izrazite kontraste, naklone, zdaj besne, morbidne ali distorzične, zdaj romantične in mehkejše pasaže, če ne kar prizore. Zato je kar navada, da dela St. Vincent presojamo po koherentnosti ali po namenskosti, tudi po sporočilnosti. Tudi na pevkinem osmem albumu je pop forma songov z veliko mero občutka obtežena z čvrsto umetniško ekspresivnostjo. Tokrat ima več obeležij, prevzetih iz avtoričinih temačnih vtisov in vzgibov. Za St. Vincent tako še naprej velja, da je zdaj sama tudi producentka, tj. oblikovalka zvoka ena od redkih pravih, tudi tržno uspešnih, sodobnih izrazov Davida Bowieja in Talking Heads, dveh ikonskih stebrov art-rocka med sedemdesetimi in devetdesetimi leti preteklega veka. Cederama za bolj blag prehod v praznični večer, v nasprotju s aksiomom iz albumskega naslova, ponudi novo St. Vincent ne (preveč) kričečo.
Iskanje
